Sindrom kruha in iger

Morda ste prav tako kot jaz opazili, da v času nogometnih tekem odjekne nekakšna evforična bomba, odvisna sicer od “lestvice derbialnosti”, katere tudi sam pravzaprav ne razumem najbolje kljub temu, da sem predstavnik moškega spola in sem tudi sam prisostvoval na nekaj tekmah. Najbolj mi je v spominu ostal obisk Camp Nou-a v Barceloni, vendar ne zato, ker bi bil njihov zvest navijač, pravzaprav mi nogomet ni posebej všeč, še najmanj ko gre za spremljanje teh in onih prvenstev, čas ko prijatelji ne znajo govoriti o ničemer drugem. Tekma me je navdušila zaradi občutka, nekaj 100.000 glava množica, ki se zavzame za enoten cilj in diha skupaj v trenutku, ko se napadalec približa kazenskem prostoru. Ravno ta občutek pripadnosti in skupnega cilja je po mojem mnenju tisto, kar žene naprej nešteto nogometnih navdušencev po vsem svetu in prav slednjega je v pomanjkanju v družbi v širšem smislu in pri vprašanju vodenja države v pravo smer.

Kljub temu, da ravno danes poteka prijateljska nogometna tekma na stadionu v Ljubljani, ki načeloma ne nosi neke velike teže v svetu nogometnih navdušencev, sem dobil občutek, kakor da je za trenutek svet obstal ( vsaj na tej strani Alp ) in tudi mediji ne poročajo o “škandalozni politiki” za razliko od vsakdanjega. Kot so v antični Grčiji za časa olimpijskih iger vse vojaške spore ustavili in se za ta kratek čas “spoprijateljili” s sicer najhujšimi sovražniki in se neizmerno zabavali medtem, ko so navijali za svoje zastave v katerikoli kategoriji že. Tako kot so v starem Rimu razglasili obdobje iger, orodje s katerim so vsaj za nekaj časa pomirili strasti plebejcev oziroma preusmerili njihovo pozornost na dosežke najpopularnejših gladiatorjev.

Vse skupaj dobi malo več misla in svežo perspektivo, če v enačbo vpeljemo Maslowo teorijo hierarhije potreb. Po njegovi teoriji se potrebe slehernega posameznika lahko kategorizirajo v navidezno piramido, z najosnovnejšimi potrebami na dnu in najbolj kompleksnimi na vrhu. V normalnih okoliščinah potrebe zadovoljujemo začenši z osnovnejšimi in se posvečamo ostalim, ko so prve potešene. Sicer je predstavljen dinamičen sistem in se naj ne bi razlagal v preveč strogih okvirjih, kot teorija narekuje, temveč  nazorno predstavlja oprijemljivo idejo; težko si predstavljamo, da bi pisali doktorsko disertacijo medtem, ko stradamo zaradi pomanjkanja hrane kajne? Vprašajmo se kaj se zgodi, ko določenih potreb ne moremo zadovoljiti oziroma nam je zaradi različnih zunanjih dejavnikov to onemogočeno.

Aktualna gospodarska kriza sicer ( vsem/še ) ni ogrozila obstanka v tej meri, da ne bi mogli zadovoljevati osnovnejših fizioloških potreb, je pa botrovala vprašanju varnosti. V to kategorijo sodijo: razpoložljivost virov, varnost zaposlitve, skrb za družino, lastnina, in nenazadnje moralnost. To pa so, vsaj po mojem mnenju pojmi, zaradi katerih se pravzaprav soočamo s političnimi trenji in dvomimo v sposobnost tistih, ki naj bi našo državo vodili. Ena izmed najbolj instinktivnih živalskih nagonov, katero smo podedovali tudi ljudje nam ponuja zgolj dve možnosti. Beg ali boj?

V tem duhu se torej lahko odločamo za boj, naprimer, da se pridružimo naslednji vseslovenski vstaji in izrazimo svoje nezadovoljstvo s trenutnimi razmerami, ter hkrati morda nezavedno začnemo zadovoljevati tudi potrebe po pripadnosti, dosežkih, samozavesti, spoštovanje vrstnikov in nenazadnje tudi samo-aktualizaciji ( moralnost, spontanost, soočanje s težavami, sprejemanje dejstev ). Morda pa sprva to ne zveni najboljša izbira saj smo prepričani, da s tem ne bomo ničesar dosegli, da se situacije ne da spremeniti in da je najbolje če se z danim sprijaznemo. Slednje bi lahko označili za beg, beg pred realnostjo. Nikakor ne obsojajmo te izbire, vendar se je potrebno seznaniti s potencialnimi posledicami, ki jih ta izbira prinaša posamezniku. Daljše zanemarjanje tovrstnih človekovih potreb lahko vodi v odtujeno stanje duha, kjer si dejansko ustvarimo nekakšno navidezno piramido v virtualnem svetu, kjer imamo nad “življenjem” popoln nadzor oziroma zgolj obstaja veliko večja verjetnost, da uspevamo. V tem navideznem svetu nam je torej lahko predstavljivo, kako izjemnega pomena je, da določeno moštvo za katerega navijamo zmaga, saj svoje potrebe poistovetimo in tako rekoč dosežke drugih enačimo z lastnimi. Zagreto privrženstvo nogometu ali drugemu športu pa vsekakor ni edino tovrstno orodje, glede na obilico računalniških iger, drugih virtualnih življenj, družabnih omrežij, … ki so nam na voljo in še bi lahko naštevali…

Torej, se zadovoljimo s “kruhom in igrami” ali si zagotovimo še pogačo ?

Advertisements

Comment ?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s